Pred Hrovatovo gostilno, 1920–1930 (D. Prešeren, fototeka GMJ)
Gosposvetska cesta, 1929 (S. Smolej, fototeka GMJ)
Starejši Jeseničani se iz svojih otroštev spominjajo številnih lepih trenutkov del katerih je pogosto bila tudi igra. Največkrat se omenja Risentanc, Zemljo krast, Med dvema ognjema, Očka koliko je ura?, Slepe miši, Koza šči, Kdo se boji črnega moža?, Ali je kaj trden most?, Gnilo jajce, Ravbarji in žandarji, Kavbojci in indijanci …
»Za določene igre smo se preštevali in izločali z izštevankami, kot so: Am bam pet podgan …; Ekate, pekate, cukate me …; En kovač konja kuje …; Baba sede v balon, da se pelje v London …; Križ, kraž, kralj Matjaž ... Veliko smo peli, včasih kar tako za hec, drugič med sankanjem ali na gugalnicah. Popevali smo različne pesmice, ki smo jih pobrali, kdo ve kje in drug od drugega. Ena takih pesmi, ki je pozneje nisem več slišala, je bila Pet zamorčkov.«
se svojega otroštva spominja domačinka Iva Gasar, roj. Muhič.
»Pogosto smo se igrali tudi telefonček, pa čeprav smo bili včasih samo trije. Kaj vse je nastalo iz začetne besede ali stavka.«
pa se spominja Zvonka Petrovič, roj. Žerjav.
»Ob slabem vremenu je bilo najlepše v hiši za pečjo. Najbolj igrane igre so bile špana, človek ne jezi se, šah, črni Peter, doma izdelane domine. Ob večerih pa se je pri naši hiši vedno prepevalo.«
je po pripovedovanju Bogomire Noč zapisala Sonja Noč.
Na fotografiji v ozadju je viden kostanj, ki še danes stoji med stolpnicami v neposredni bližini Kolarjevega parka.
Velikonočna šega strašenja boga, 1928 (D. Prešeren, fototeka GMJ)
Družabni del življenja Jeseničanov so predstavljali tudi cerkveni prazniki. V velikem tednu pred veliko nočjo, ko so zavezali cerkvene zvonove, so strašili boga ali bohca. O tej velikonočni šegi pripoveduje domačin Janez Pšenica:
»Gospodinje so bile navajene, da so na veliko soboto čakale na blagoslovljen ogenj. Priprave na to so tekle cel veliki teden. Fantje smo po vseh dvoriščih iskali lesene zaboje ali stare sode. Največ smo jih dobili pri trgovcih. Vse te zaboje smo znosili na travnik za cerkvijo. Začelo se je v sredo, nadaljevalo pa na veliki četrtek in petek, vsak dan ob isti uri. Ko je v zvoniku ob treh popoldne zaregljala raglja, smo začeli s koli razbijati na kup zložene zaboje in sode. Razbijali smo tako dolgo, da smo vse zdrobili v manjše kose in jih na koncu znosili na kup za sobotni ogenj.«
»Za cerkvenim zidom pa so starejši fantje streljali z možnarji na karbid. V soboto zjutraj smo zgodaj zakurili ogenj. Župnik ga je blagoslovil, nato pa smo žerjavico raznašali po domovih v preluknjanih pločevinkah, ki so bile navezane na žico. Med tekom smo te pločevinke vrteli, da je ogenj ostal živ. V Plavški Rovt so fantje težko prinesli živ ogenj, ker je bilo predaleč. Zato so prižigali lesne gobe, privezane na žico.«
Šranganje ob poroki Zore Hafner, 1978 (F. Hafner, fototeka GMJ)
Adela Burnik, roj. Baloh takole opisuje družabno življenje na Jesenicah:
»Za vsak god smo se zbrali pred vrati godovnika in »ofirali« - tolkli s pokrovkami. Ko se je kdo poročil, se je vedno naredilo šrango. Zahtevalo se je, da se plača za nevesto. Seveda so bila pred tem pogajanja z ženinom. Ko šrangarji dobijo vsoto, nevesta lahko gre. Spominjam se, da je bilo takrat veliko fantov – šrangarjev tukaj.«
O družabnem življenju takole zaključi:
»Z današnjim časom se ne da narediti primerjave. Včasih so vedno bile veselice! Naredili so jo obrtniki, skalaši, gasilci ... Praktično vsako društvo je imelo svojo veselico. Vsi ljudje so se poznali med seboj, vsa društva so hodila tudi na veselice drugih društev. Večje veselice so bile v glavnem v Sokolskem domu.«
Kolofon:
Projekt: Spomini starih Jesenic
Financiranje: Občina Jesenice
Izvedba: Razvojna agencija Zgornje Gorenjske, Gornjesavski muzej Jesenice
Lektura in prevod: TellUs, Maja Viher s.p.
Oblikovanje in obdelava fotografij: Jamaja, Maja Rostohar s.p.
Jesenice, 2021
